Islandija brez množic: ali še obstajajo kraji zunaj uhojenih poti?

Islandija ni prenatrpana. Prenatrpane so predvsem nekatere poti.

Večina obiskovalcev se giblje po precej predvidljivih poteh. Reykjavik, Zlati krog, slapova Seljalandsfoss in Skógafoss, črna plaža Reynisfjara ter ledeniška laguna Jökulsárlón sestavljajo nekakšno islandsko zbirko največjih uspešnic. Razlog je preprost: kraji so izjemni, razmeroma dobro dostopni in primerni tudi za krajša potovanja.

Toda Islandija je precej večja od svojega najbolj obiskanega južnega dela. Zahodni fjordi, odmaknjene doline na vzhodu in severovzhodna obala zahtevajo več časa, zato jih številni popotniki preprosto izpustijo. In ravno tu se skriva odgovor na naše vprašanje.

Za občutek samote ni treba iskati skrivnega slapa, ki ga še nihče ni objavil na Instagramu. Pogosto zadostuje, da namesto petih znamenitosti v enem dnevu izbereš eno dolino in tam ostaneš nekoliko dlje.

Strandir: Islandija, ki se ji nikamor ne mudi

Na vzhodni obali Zahodnih fjordov leži Strandir, ena najbolj odmaknjenih poseljenih pokrajin Islandije. Cesta iz Hólmavíka proti severu postaja vse bolj samotna, fjordi se zajedajo globoko v kopno, naselja pa so redka.

Posebej zanimiv je Djúpavík, nekdanje središče predelave slanikov. Velika opuščena tovarna ob vodi danes pripoveduje zgodbo o časih, ko je bilo življenje na tem odročnem koncu otoka odvisno od ribolova. Namesto bleščečih turističnih znamenitosti te pričakajo stara industrijska poslopja, slapovi in pokrajina, ki se ne trudi biti všečna.

Strandir ni primeren za tiste, ki želijo vsak večer drugačno restavracijo. Prenočišč in storitev je malo, ceste so deloma makadamske, pozimi pa je dostop lahko zelo omejen. Za raziskovanje je najbolje nameniti vsaj dva dni. Če si pripravljen zamenjati nekaj udobja za občutek odmaknjenosti, je to eden zanimivejših delov otoka.

Mjóifjörður: fjord, ki ga pozimi skoraj ni na zemljevidu

Na vzhodu Islandije leži Mjóifjörður, ozek fjord s strmimi pobočji, slapovi in majhnim naseljem Brekkuþorp. Do njega vodi gorska cesta, ki je zaradi snega običajno odprta le približno štiri mesece na leto. Dostop je torej že sam po sebi precej dober filter za množični turizem.

Med najlepšimi naravnimi prizori je večstopenjski slap Klifbrekkufossar, ki se spušča po gorskem pobočju. Toda največja posebnost Mjóifjörðurja ni posamezna znamenitost, temveč pokrajina kot celota.

Za razliko od bolj obiskanih delov Islandije tukaj ni potrebe po nenehnem premikanju od ene fotografske točke do druge. Že sama vožnja, če razmere dopuščajo, je osrednji del doživetja. Mjóifjörður je zato izvrstna izbira za poletni ovinek z glavne krožne ceste, nikakor pa ne za nepremišljen zimski izlet.

Langanes: pozabljeni severovzhod in kraljestvo morskih ptic

Polotok Langanes na skrajnem severovzhodu Islandije je precej drugačen od pokrajin, ki običajno krasijo turistične kataloge. Ni pisanih geotermalnih polj ali velikih ledeniških lagun. So pa prostrana tundra, opuščene kmetije, vetrovna obala in mogočni klifi.

Pri Skoruvíkurbjargu gnezdijo morske ptice, s primernih razgledišč pa je mogoče opazovati tudi strmoglavce ob skalnem stebru Stórikarl. Na polotoku so še ostanki nekdanje ribiške naselbine Skálar, ki spominjajo na težko življenje ob severnem Atlantiku.

Izhodišče za raziskovanje je Þórshöfn. Nekatere ceste so grobe, za bolj oddaljene dele pa je priporočljivo ustrezno terensko vozilo ali lokalno organiziran prevoz. Langanes je najzanimivejši za ljubitelje ptic, samotnih obal in krajev, ki jim ni treba nenehno dokazovati svoje veličastnosti.

Hornstrandir: kraj, kjer se končajo še ceste

Če želiš odpotovati res daleč od običajnega turističnega sveta, je naravni rezervat Hornstrandir na severu Zahodnih fjordov ena najprepričljivejših možnosti.

Tukaj ni cest, stalnih naselij ali običajne turistične infrastrukture. Večina obiskovalcev prispe z ladjo, najpogosteje iz Ísafjörðurja. Pokrajino sestavljajo strme obalne stene, fjordi, planote in stara opuščena naselja. Hornstrandir je znan tudi po polarnih lisicah, ki jih je ob nekaj sreče mogoče opazovati v naravnem okolju.

Toda samota ima svojo ceno. Mobilni signal je nezanesljiv, vreme se lahko hitro spremeni, pohodniške poti pa zahtevajo izkušnje z orientacijo. Kampiranje je dovoljeno samo na določenih mestih, za obisk v občutljivih spomladanskih in jesenskih obdobjih pa velja obvezna prijava poti.

Za manj izkušene popotnike je organiziran enodnevni izlet precej primernejša izbira kot večdnevni samostojni pohod.

Kako poiskati manj obiskano Islandijo, ne da bi tvegal preveč?

Največ možnosti ponuja poletje, predvsem julij in avgust, ko so dostopne tudi nekatere odmaknjene gorske in obalne poti. A to ne pomeni, da so vse ceste odprte ali primerne za navaden avtomobil. Pred vsakim daljšim odmikom od glavne ceste preveri stanje na uradnem prometnem portalu Umferdin.

Posebno previdnost zahtevajo visokogorske ceste z oznako F. Zanje potrebuješ ustrezno vozilo s štirikolesnim pogonom, na nekaterih pa tudi izkušnje s prečkanjem rek. Vožnja zunaj označenih cest je na Islandiji prepovedana. Prav tako prenočevanje z avtodomom na poljubnem mestu ni dovoljeno brez ustreznega dovoljenja.

Če imaš samo sedem dni, je bolje izbrati običajno potovanje po enem delu države in dodati nekaj manj obiskanih postankov. Za temeljitejše raziskovanje Zahodnih fjordov ali severovzhoda si vzemi več časa. Takšno potovanje ni nujno cenejše: daljše razdalje, omejena izbira nastanitev in posebni prevozi lahko hitro povečajo stroške.

Islandija torej še vedno skriva veliko krajev, kjer lahko uživaš v tišini. Le da skrivnost ni več v tem, da jih nihče ne pozna. Skrivnost je v pripravljenosti, da jim nameniš čas. In morda v tem, da za kakšno uro pospraviš telefon in ne iščeš naslednje znamenitosti.